Brajica 200 let kasneje

Leta 1824 je bila prvič predstavljena brajica, ki tako že 200 let slepim in slabovidnim omogoča dostop do pisane besede. 04. januarja obeležujemo mednarodni dan brajice in prav je, da se na ta dan, ob takem jubileju, posvetimo prav njej.

Osnovne informacije 

Brajica, znana tudi kot Braillova pisava, je sistem za pisanje in branje, ki ga uporabljajo slepi in slabovidni. Ta sistem temelji na vzorcih izobčenih pik na papirju, ki jih lahko otipajo s prsti. Vsak znak v brajici je sestavljen iz ene ali več izboklin v mreži šestih točk, razporejenih v dveh stolpcih po tri točke. Ta oblika omogoča predstavitev črk, številk, znakov in celo kompleksnih zapisov, kot so matematične formule ali glasbene note.

Brajica je pomemben del zagotavljanja dostopnosti in neodvisnosti za slepe in slabovidne osebe, saj jim omogoča, da samostojno berejo in pišejo. Je način zapisa, ki slepim in slabovidnim omogoča branje pravopisa, zaradi česar kljub razmahu knjig v zvoku slepi vsaj v primeru lepopisja raje posežejo za tiskanim delom v brajici. V Sloveniji knjige v brajico prilagajajo v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, in so dostopni v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne.

Čeprav je Brajeva pisava, v Sloveniji uporabljamo izraz brajica, univerzalni način zapisa, pa se sam standard zapisa med državami razlikuje. Tako poznamo tudi Standard slovenske brajice (pdf), za katerega skrbi komisija za slovensko brajico.

Več o brajici lahko preberete na spletišču Centra IRIS.

Brajica v digitalnem svetu

Brajica se seveda uporablja tudi v digitalnem svetu in sicer preko tako imenovanih brajevih zaslonov oziroma brajevih vrstic. Izraz izhaja iz bolj neposrednega prevoda angleškega uveljavljenega izraza Braille Display. Brajevi zasloni vsebujejo 40 do maksimalno 80 brajevih celic (redko), tehnično izvedenih preko piezo elementov. Vse popularnejše pa postajajo tudi manjše brajeve vrstice, z manj celicami, ki so še bolj prenosne. Uporabi v digitalnem svetu je prilagojena tud brajeva celica, saj sta ji dodani dve piki in ima tako dve vrstici s po štirimi pikami.

Napredek v tehnologiji je tudi na tem področju poskrbel, da brajeve vrstice niso več naprave, ki bi zasedale pol mize. Sodobne brajeve vrstice so lahko že zelo kompaktne, pogosto pa niso namenjene le prikazu digitalne vsebine v brajici, lahko imajo tudi že integrirano celotno QWERTY tipkovnico ali pa morda brajevo tipkovnico in dodatne tipke za upravljanje, da uporabniku ni potrebna pretirana souporaba tipkovnice. Sodobne brajeve vrstice tako ne predstavljajo le samega zaslona ampak tudi kot vnosne naprave in kot beležnice.

Napredek v tehnologiji zaradi same kompleksnosti naprave žal ne prinaša tudi znatnih pocenitev, saj so cene najosnovnejših naprav blizu 3.000 EUR, naprednejše naprave so pa lahko še veliko dražje.

 

Brajevi zasloni in bralniki zaslona

Brajevi zasloni sami po sebi še ne prepoznajo vsebin, ki se nam drugače izpisujejo na zaslonih.

Za to se potrebuje še posebna programska oprema, ki jo najdemo na veliki večini operacijskih sistemov. Najpopularnejša je uporaba bralnika zaslona JAWS, poznamo tudi brezplačen bralnik zaslona NVDA. Oba tečeta na operacijskem sistemu Windows, ki ima sicer vgrajen že svoj bralnik zaslona. Apple ima Voice Over, na Linux operacijskih sistemih pa imamo bralnik zaslona Orca.

Pri tem je pomembno dejstvo, da se več kot 50% uporabnikov na svetovnem nivoju zanaša na JAWS, 30% na NVDA in 6,5% na VoiceOver. Ostali imajo nižje deleže, uporaba Linux operacijskih sistemov in zaslona Orca je npr. zanemarljiva. Vir: WebAIM, raziskava o uporabi bralnikov zaslona (angl.).

Morda je smiselno poudariti tudi dejstvo, da kljub razmahu govornih sintez, ki poljubne tekste že lepo približajo naravnemu govoru, le ti verjeno ne bodo nikoli nadomestili brajice, saj govorjena beseda ni enaka pisani besedi in le brajica slepim omogoča popolno samostojnost. Prevajalci,  lektorji, programerji, računovodje, matematiki, fiziki... vse to in še veliko več so lahko slepi le s pomočjo brajice.

Dostopnost digitalnih vsebin

Sama tehnologija, ki slepim omogoča dostop do digitalnih vsebin ni zadosti, da lahko slepi enakovredno dostopajo do digitalnih vsebin in da lahko enakovredno uporabljajo aplikacije.

Vsebine (spletišča, spletne aplikacije, aplikacije, objave na družabnih omrežjih, dokumenti ipd.) morajo biti tudi pripravljeni na dostopen način. Ključnega pomena je, da imamo ustrezno opisane nebesedilne vsebine, kot so npr. slike ali ikone, da imamo ustrezno opisana polja, gumbe, povezave in ostale elemente, ki jih koristimo. Posebej moramo biti pozorni pri kompleksnejših elementih, kot so modalna okna, ki se odpirajo, galerije, vrtiljaki ali na primer harmonike. Nepravilna implementacija elementov lahko pomeni, da jih slepi ne zaznajo (elementi so lahko bralnikom zaslona popolnoma nevidni), ne prepoznajo (elemente bralnik zaslona sicer prepozna a zaradi napačne implementacije uporabnik ne prepozna vsebine ali namena) ali pa da z njimi ne morejo upravljati, ker ni zagotovljena popolna podpora za tipkovnico.

Zato je v tem času, ko je je digitalizacija bistven element našega življenja še toliko bolj pomembno, da delamo dostopne rešitve in da objavljamo na dostopen način.

Zakonodaja to že določa. Zakoni namenjenim javnim subjektom se uporabljajo že od leta 2016 oziroma 2018 in kljub temu je v Sloveniji nedostopnih več kot 99% spletišč. Zakon namenjen zasebnim subjektom je bil sprejet leta 2023 in se začne uporabljati leta 2025. Upamo, da bo implementacija dostopnosti v zasebnem sektorju bolj tekoča in uspešnejša, kot v javnem.

Vsaka nedostopnost pomeni diskriminacijo.

In delno dostopno ni dostopno!