Analiza uporabe vtičnikov za dostopnost na spletnih straneh zavezancev ZDSMA v Sloveniji
Ko smo pripravljali analizo dostopnosti spletnih strani zavezancev ZDSMA v Sloveniji, se nam je porodila tudi ideja, da bi hkrati preverjali tudi uporabo raznovrstnih vtičnikov za dostopnost. Če vam tema vtičnikov ni poznana, vam predlagamo, da si najprej preberete naš prispevek o vtičnikih za dostopnost in razlogih, zakaj jih odsvetujemo. Prispevek je precej strokoven, a smo se potrudili, da je razumljiv tudi splošni javnosti. Če vas podrobnosti ne zanimajo, si oglejte smo rezultate.
Raznolikost vtičnikov za dostopnost in metodologija njihove detekcije
Prvi korak je bil seveda popis čim več vtičnikov, saj jih je v uporabi veliko, za nas pa je pomembno, da pri analizah kakšnega od teh ne spregledamo. Naslednji korak je bil raziskovalen, saj je vseboval primerjavo med vtičniki, predvsem z vidika, kako jih zaznati in jih ločiti med seboj. Zadnji korak je bil zasnova programskih algoritmov za samodejno zaznavo, ki se jih nato »prevede« v programsko kodo.
Preden smo se lotili tega ambicioznega podprojekta, smo seveda preverili, ali takšne analize že obstajajo. Ugotovili smo, da je na voljo kar nekaj podatkov, a da je njihova pokritost slovenskega spleta skoraj neobstoječa. Večinoma so bila to orodja, ki zaznavajo vse mogoče spletne tehnologijein vsebujejo podatke za najbolj priljubljene spletne strani na svetovni ravni, med katerimi je slovenski splet skoraj zanemarljiv. Orodja sicer ponujajo plačljive storitve, ki bi jih lahko uporabili za naš nabor spletnih domen, a se nam ni zdelo smotrno plačevati za storitev, ki je osredotočena na vse drugo kot pa na zaznavanje vtičnikov za dostopnost. Poleg tega smo preverili tudi, ali morda že obstajajo specializirana orodja, ki samodejno prepoznajo uporabo vtičnikov. Žal tudi s tem nismo imeli sreče.
Obstajajo sicer razširitve za brskalnike, ki onemogočajo vtičnike za dostopnost na ravni brskalnika, a delujejo na precej drugačen način in na konceptualno nižji ravni, kot bi si želeli, ko želimo vtičnike le zaznati, ne pa jih tudi blokirati. Poleg drugačne, za naše potrebe neprimerne, detekcije je bil njihov nabor vtičnikov tudi precej ožji, zato smo morali poiskati svojo rešitev.
Sezname najpopularnejših vtičnikov za dostopnost smo našli precej hitro, nato pa smo se lotili statične in dinamične analize, kako jih lahko tudi samodejno zaznamo. To zaznavanje je seveda najučinkovitejše, če poznamo, kako so vtičniki integrirani v samo spletno stran. Veliko vtičnikov se nahaja na spletnih povezavah njihovih ponudnikov, torej lahko govorimo o skriptah (third party script), ki se naložijo s strežnikov, in to brez nadzora lastnikov spletne strani. Detekcija takšnih je precej enostavna, potrebujemo samo njihove spletne naslove (če so ti seveda statični oz. vsebujejo statične unikatne identifikatorje) in že lahko vtičnike enostavno zaznavamo. Druga vrsta vtičnikov pa se namesti v samo spletno stran, s čimer postane dejansko integriran del strani, torej je detekcija na podlagi spletnih naslovov nemogoča (to pomeni, da zahteva tudi drugačno vrsto detekcije). Za detekcijo tovrstnih vtičnikov smo porabili več časa, ker je bilo treba analizirati njihove »odtise« – torej kodo, ki bi nam služila za detekcijo.
Levji del časa je bil seveda namenjen prav iskanju programskih preverjanj, ki so bila dovolj zanesljiva, stabilna in tudi hitra. Nekateri vtičniki namreč postanejo aktivni pozneje kot sama spletna stran, spet drugi pa so aktivni takoj. Tako je bilo potrebno empirično testiranje s primernimi rezervami.
Preden razkrijemo rezultate, naj dodamo še, da prototipa in dejanskega programa za preverjanje ne nameravamo deliti. Pri tem smo namreč ugotovili, da so proizvajalci vtičnikov zelo proaktivni pri preprečevanju podobnih orodij. Nekateri vtičniki celo zaznavajo avtomatične teste dostopnosti, jim podajajo lažno kodo in s tem preprečujejo detekcijo napak dostopnosti.
Rezultati – uporaba vtičnikov za dostopnost v Sloveniji
Za analizo smo izbrali 1.681 domen oz. domačih spletnih strani zavezancev ZDSMA. Ker je vseh zavezancev približno 3.100, se nam zdi nabor dovolj reprezentativen. Sčasoma bomo verjetno zbrali vse domene vseh zavezancev in ponovili analizo ter posodobili prispevek.
Kot že omenjeno v metodologiji, je detekcija približno 99-%, zato je treba dopustiti približno odstotek, ki odraža morebitne napake. Na primer, detekcija ni uspela, vtičnik je bil na strani in podobno.
| Ime/znamka vtičnika | Pojavljanje |
|---|---|
| Sogo | 338-krat |
| One Click Accessibility | 87-krat |
| UserWay | 62-krat |
| Accessibility Toolbar Plugin | 8-krat |
| Adally | 7-krat |
| HikeOrders | 4-krat |
| EqualWeb / Nagich | 2-krat |
| Brez vtičnika | 1.173-krat |
Iz zbranih podatkov lahko izračunamo, da je med zavezanci približno 30 % takšnih, ki uporabljajo vtičnike (508 domen z vtičniki / 1.681 vseh domen = 0,3022). Žal to kaže na precej vsesplošno napačno razumevanje spletne dostopnosti.
Med zavezanci je največ uporabnikov vtičnikov ravno med osnovnimi šolami, najdemo pa tudi zdravstvene domove, občine, javne zavode, kulturne organizacije, turistične promocije, visokošolske zavode, vrtce, srednje šole in druge.
Opomba: 3. člen ZDSMA sicer navaja izjeme, med katere pogojno (!) spadajo tudi osnovne šole. Da bi za vsako osnovno šolo lahko določili, ali je zavezanka ali ne, bi morali vsako stran preveriti ročno, saj bi morali ugotoviti, ali je spletna stran osnovne šole dejansko izjema ali ne. Vendar pa morajo tudi spletne strani osnovnih šol, »ki se nanašajo na osnovne informacije o zavodu, informacije o vpisnem postopku in druge upravne informacije, kot so na primer šolski koledar in urniki«, zagotavljati dostopnost po ZDSMA. Tako je po naši zelo grobi oceni večina domačih strani osnovnih šol vendarle dolžna spoštovati ZDSMA in so torej kot take relevantne za analizo.
Uporabo vtičnikov močno odsvetujemo, pogosto namreč naredijo še več škode
Kot smo že podrobno opisali v prispevku Vtičniki za dostopnost, so vtičniki pogosto indikacija nerazumevanja in poskusa iskanja hitrih rešitev, ki lahko naredijo več škode kot koristi za spletno dostopnost. Prav zato jih v zavodu močno odsvetujemo.
Na žalost so prav vtičniki krivi za še večjo nedostopnost, kar si lahko (v angleškem jeziku) preberete na strani OverlayFactSheet.com, kjer najdete številne izjave oseb z oviranostmi, ki se zaradi vtičnikov soočajo s še večjimi ovirami kot sicer. Ne nazadnje so prav osebe z oviranostmi tiste, ki naj bi jim vtičniki pomagali, pa jim na žalost ne. Tega dejstva kot strokovnjaki za dostopnost ne moremo zanemariti!
Za zaključek in v razmislek vas znova spodbujamo k branju našega prispevka o analizi stanja digitalne dostopnosti v Sloveniji, kjer pri metodologiji najdemo pomenljiv podatek o pokritosti kriterijev dostopnosti (WCAG) z avtomatskimi orodji; ta se giblje okoli 30 %. To je namreč tudi neposredno prenosljiv podatek za zmožnosti samih vtičnikov. Nekateri namreč zagotavljajo »popolno pokritost dostopnosti«. Kako je torej mogoče zagotavljati popolno pokritost dostopnosti z nekakšno avtomatiko oz. kodo, ko pa vemo, da avtomatska preverjanja niti ne zmorejo odkriti napak? Temeljno vprašanje, na katerega moramo iskreno odgovoriti. Vtičniki namreč ne zmorejo zagotoviti niti 30-% pokritosti dostopnosti, ker tudi avtomatska orodja ne zmorejo odkriti vseh možnih napak dostopnosti.
Kaj pa so torej alternative? Trajnostna rešitev dostopnosti je mogoča, a do nje namreč ne vodijo bližnjice. Več si lahko preberete v prispevku Kako uspešno izpeljati projekt prilagoditve oz. razvoja dostopne spletne strani?